15
Avg

“ČAS JE, DA HALOZE ZMAGAJO NA DOMAČEM TERENU!”

TIM GAJSER, SVETOVNI PRVAK V MOTOKROSU 

 

S Timom Gajserjem, svetovnim prvakom v najbolj prestižnem razredu motokrosa MXGP, sva se na peklensko vroč poletni torek dobila na dvorišču baročnega dvorca Štatenberg pri rodnih Makolah, v čudovitem, domačem okolju, kjer ga vsi poznajo in ga pozdravljajo kot prijatelja in junaka. Dan pred tem je prišel iz tekme v Belgiji, pred njim je bil trening za nastope v Švici, Bolgariji, Turčiji, Nizozemski, Italiji. Tekmovanja z vsemi svojimi nestalnostmi so postala stalnica njegovega življenja. Napori, treningi in zmage velelnik njegovega življenja. Kakšen je mladenič, ki je dosegel svetovno slavo pri devetnajstih? Kako gleda na življenje? Kako doživlja sebe in svojo okolico? Ljudi, ki ga obkrožajo in ki jim je za vse iskreno hvaležen? O tem je tekel pogovor pod baldahinom na slikovitem dvorišču dvorca Štatenberg. V uglajenem, igrivem makolskem narečju je spregovoril o ljubezni do Haloz in domovine.

 

Tim Gajser, Haloški junak

 

  • Smo sredi vročega, lenobnega poletja. Večina nas išče senco, kjer čakamo noči v brezdelju. A za vas ni počitka – prišli ste naravnost iz treninga. Kako preživljate ta čas?

»Moj način življenja zahteva veliko odrekanja in vlaganja na vseh področji. Če hočeš biti najboljši na katerem koli področju, je to pač nuja. Seveda pa so v tej poletni vročini treningi zelo naporni. Vsak dan opravim po dva, včasih celo po tri. Doma v Pečkah imamo dve motokros progi, tako da sedaj treniram na njih. Sicer pa sem na fitnesu, na kolesu, tekam.«

  • Dober ste v številnih športih; bili ste odličen judoist, smučar, nogometaš. Zakaj torej ravno motokros?

»Res je, ko sem bil mlajši, sem se preizkusil v številnih športih. A dejansko je bil ves čas motokros tisti glavni, vsi drugi so ga spremljali in podpirali. Pozimi denimo, ko je bil sneg in nisem mogel trenirati na progi, sem treniral judo za moč, nogomet za kondicijo. Sedaj pa, ko se z motokrosom ukvarjam profesionalno, za druge športe enostavno ni časa. Mogoče se kakšno popoldne dobim s prijatelji na nogometu.«

  • Veliko ste na poti, od tekme do tekme po vsem svetu. Z vami potuje velika, štirinajstčlanska ekipa. Veliko družinskih članov, ob očetu Bogomirju, ki je tudi vaš trener, še njegova partnerica Vesna, sestri Alja in Nea, brat Nejc.

»Ekipa je odločilna in zelo veliko mi pomeni, da me podpira prav vsa družina. Že štiri leta sem sicer del velike ekipe HONDA HRC. Za nekoga iz tako majhne države, kot je Slovenija, je bila zelo velika čast, da so me sploh opazili in povabili medse. Vemo namreč, da motošport pri nas v preteklosti ni bil zelo razvit. To se je spremenilo in malo sem k temu s svojimi uspehi pripomogel tudi sam. Prepoznavnost motokrosa pri nas je v velikem vzponu. V njem se preizkuša vedno več mladih. To je posledica tudi naših uspehov.«

Pri dveh in pol na motor

  • Kako je sploh motokros prišel v vašo družino?

»Odkril ga je oče in začel s to tradicijo, ko je bil star 18 let. Tako rekoč od malega sem ga spremljal na tekmah. Pri 18. mesecih me je naučil voziti najmanjše BMX kolo. Ko je videl, da sem se ves čas smukal okoli motorjev, me je pri dveh letih in pol prvič posadil na motor, mi pokazal, kje je plin in kje zavora, speljal sem – in tako se je začela moja zgodba.«

  • Mar ni bil to prav motor znamke Honda, za katero sedaj tekmujete?

»Točno.«

  • Leto 2016 je bilo vrhunec vaše karijere. Postali ste svetovni prvak v elitnem razredu motokrosa MXGP, star komaj devetnajst let. Prihajate iz male Slovenije, iz Haloz, za katere se zdi, kot da so na koncu sveta. Kar naenkrat ste se znašli na njegovem vrhu, doživeli svetovno slavo. Kako ste doživljali ta čas?

»Vsega tega si še leta 2014 nismo mogli niti predstavljati. Mislim, da smo kot družina pokazali, da če trdo delaš in nikoli ne obupaš, še posebej ne v športu, katerega del so tako vzponi kot padci, uspeh ne more izostati. Če si povsem predan, se na koncu vse poplača – in tudi tisto, kar se zdi nemogoče, postane mogoče.«

  • Zdi se, da je ta trma in vztrajnost tako rekoč v genski zasnovi Haložanov. Iz Haloz prihaja maratonec Mirko Vindiš, pa boksar Dejan Zavec, z odločnostjo in trmo je postala ena najbolj iskanih žensk v menedžentu dr. Danica Purg. Nekaj mora biti v teh gričih, v teh strminah, da dajejo tako vrhunske ljudi…

»Gotovo. Saj rabiš nekaj poguma in trme že, da premagaš strmino kakšnega haloškega griča, kajneda (smeh). Zdi se, da talente prej najdeš v okolju, ki ne omogoča ravno udobnega življenja. Da ti ni vse prinešeno k mizi. Lahko res, da imaš v kakšni bogati družini boljše pogoje. A če ti ni vse ravno dano, si tudi bolj prizadevaš. To vem iz lastne izkušnje. No, seveda nismo bili revna družina, imeli smo vsega dovolj. A vseeno nam ni bilo vse dano. Danes svoje uspehe cenimo toliko bolj in toliko bolj smo hvaležni.«

Ne smeš pozabiti svojih ljudi

  • Obdobje vaših zmag ste zaključili s poškodbami.

»Lani, ko sem po šestih tekmah vodil na svetovnem prvenstvu 2017, sem si zlomil lopatico, zaradi česar sem bil prisiljen izpustiti dve tekmi. S tem sem izgubil možnost ubraniti naslov svetovnega prvaka. Letošnje priprave so bile super, občutek na motorju je bil dober. Potem je prišla prva pripravljalna tekma v Italiji, na kateri sem padel in si zlomil čeljust. Izpustiti sem moral prvo preizkušnjo, s čimer sem izgubil ogromno točk. Ko sem se vrnil na pisto, prve tekme niso bile takšne, kot sem si želel. Potrebuješ pač nek čas, da se vrneš v pravi, zmagovalni ritem, da začneš ponovno voziti sproščeno, sploh po takšnem padcu in poškodbi, kot sem ju doživel sam.«

  • Kako ste to krizno obdobje prestali kot družina?

»V športni karieri niso samo vzponi, so tudi padci. Tega se vsi zavedamo; in delamo drug za drugega, se podpiramo. Veliko mi pomeni, da za mano tesno in predano stoji moja družina. Ogromno mi pomaga Špela, moje dekle. Ko mi pade motivacija, ko se zelo težko spravim že na trening,  je Špela tista, ki mi reče: ‘Tim, daj, stisni, moraš!’, mi vlije energijo, da zagrizem in nadaljujem svojo pot. Ljudje, ki te obkrožajo, so kot celota s svojo predanostjo, optimizmom in entuzijazmom tisti, ki so odločilni, da lahko na koncu pridemo do dobrega rezultata.«

  • Zdi se mi navdušujoče, da je po vaših poškodbah za vas stopila tako rekoč cela Slovenija, cela vrsta znanih Slovencev, ki vas bodrijo in ki za vas, kot so si simpatično domislili, ‘gajsirajo’.

»Pred tremi tedni sem tekmoval na Češkem. Ponovno me je bodrilo ogromno slovenskih navijačev. Vse je bilo v slovenskih barvah – zdelo se je, da so okupirali prizorišče, toliko jih je bilo. Ko vidiš, koliko ljudi ti želi zmage, ti daje potrditev, da si na pravi poti kot športnik in človek. Iz tega črpam moč in to me dodatno spoduja, da se podajam skozi vedno nove napore novim izzivom naproti.«

  • Zmagovalec je v veliki preizkušnji tudi v tem smislu, da se ne prevzame. Slovite po tem, da vas zmage niso spremenile, da ste ostali takšen, kot pač ste, skromen in priljuden. Iz kot črpate ta značaj?

»Že od malega me je oče učil, da moram biti vedno prizemljen. Zmage ti ne smejo dati občutka večvrednosti. Ne smeš pozabiti časov, ko nisi zmagoval, ko je bilo težko, in ne ljudi, ki so ti takrat stali ob strani in verjeli vate. Tudi za to sem očetu nadvse hvaležen.«

  • Preden greste na progo, opravite poseben ritual.

»Vsak športnik na takšni ravni ima rituale, ki ga spodbudijo pred tekmo, mu ‘nabijejo’ adrenalin. Tudi sam pred tekmo za nekaj trenutkov vstopim v svoj svet, se sprostim in osredotočim. Pred vsako tekmo molim, se pogovorim s sabo, se umirjam z dihanjem, tako da sem povsem osredotočen in pripravljen na tekmo.«

»Zmage posvečam pokojnemu bratu«

  • Vaš oče Bogomir je vaš trener, biti trener sinu pa, tako pravi, ni enostavno. Kako je z druge strani, kako je biti varovanec svojega trenerja očeta?

»Tako kot je že oče dejal, ni lahko. Biti ves čas skupaj, 24 ur na dan, vse dni v letu… Pri večini tekmovalcev se to ne obnese. Midva sva se ujela in greva skupaj naprej.«

  • Vaša družinska zgodba je zelo ganljiva, zelo poduhovljena. Povezana je z bratom Žanom in njegovo smrtjo leto pred vašim rojstvom. Umrl je na tekmovališču, v nesrečnih okoliščinah ga je z motorjem povozil oče Bogomir. Zdi se neverjetno, da se je lahko v tako skrajni tragediji, kot je smrt lastnega otroka, pobral iz bolečine in v njej celo našel Boga in notranjo moč, da je vztrajal in da je to notranjo moč prelil v vas. Z Žanom, tako vaš oče, sta si zelo podobna, tako značajsko kot telesno. Kakšen odnos ste vzpostavili do svojega pokojnega brata?

»Veliko imava skupnega. Številka 243 mi pomeni vse. To je rojstni datum mojega pokojnega brata. Vse dirke, vse zmage, vse stopničke posvetim njemu.«

  • Ali čutite njegovo prisotnost?

»Čutim. Čutim moč, da je ob meni, da mi stoji vedno ob strani, posebej v najbolj težkih trenutkih, ko pridejo poškodbe. Ni težav, ko ti gre vse po načrtih. A ko pridejo težki časi, potrebuješ nekoga, da te potisne naprej. Tukaj mi misel na Žana veliko pomaga. Vem, da je vedno ob meni, na vsaki dirki. Vem, da me od zgoraj čuvata on in Bog.«

  • Prav smrt vašega brata pomenljivo kaže, da ima vse svoj namen, tudi nekaj, kar se nam zdi v tistem trenutku slabo in tragično.

»Ni naključij, vse ima svoj namen. Tudi slabo se dogaja z razlogom, ki je dober. Iz slabega moraš potegniti dobro, se nekaj naučiti, popraviti in napake ne ponoviti.«

Notranji čut hvaležnosti

  • S Špelo, vašim dekletom, sta šla na svoje. Kako sta si zasnovala skupno življenje?

»Uredila sva si dom v Morju pri Račah, torej nedaleč od domače vasi Pečke. Z družino smo seveda še vedno veliko skupaj, a ne ves čas, kot poprej. Odraščam in mi je všeč, da imam svoj mir. Ogromno potujem, tekme so zelo naporne in res sem vesel, da imava s Špelo lasten kotiček, kamor se lahko zatečeva. Novi dom premore tudi velik fitnes, tako da lahko treniram kar doma. Dejansko imam vse pogoje, da se lahko dobro pripravim, da sem spočit. Še to; Špela dobro kuha, tako da nama je skupaj res super!«

  • Primerjajo vas denimo s hrvaško smučarsko družino Kostelić. A vaš oče Bogomir ves čas poudarja, da primerjav ni na mestu, saj da so pri Kostelićih trenirali preko meja zmožnosti telesa, da pa je sam ves čas pazil na vas, da se tudi kot vrhunski športnik niste v težnji po zmagah poškodovali, da ste ohranili zdravo telo. Telo je torej v vaši družini velika vrednota?

»Oče je res vedno pazil name. Ni mi pustil, da bi kjerkoli pretiraval. Ni me silil v šport, ampak se je prilagajal mojemu odzivu – bilo ga je ogromno, saj sem imel veliko željo po vožnji. A tudi tukaj me je do določene ravni omejil, da nisem šel čez mejo in ogrozil lastno zdravje in lastno telo. Sploh pri rosnih letih, ko sem še rastel in se razvijal. Uporaba fitnesa do starosti šestnajst let sploh ni priporočljiva. Hvaležen sem, da je pazil name, da se je zavedal, da moram ohraniti zdravo telo in normalno živeti tudi po končani športni karijeri.«

  • Udeležili ste se dobrodelnih dogodkov, s katerimi ste podprli otroke, ki nimajo tako zdravih teles… Vstopate torej tudi v polje dobrodelnosti. Kaj vas nagovarja za to?

»Notranji čut hvaležnosti za vse, kar nam je dano. Dokler nam ni uspelo, smo živeli skromno, z malo denarja. Ko pridejo uspehi in slava, dobiš nekaj več in skušaš to podeliti ljudem, ki nimajo te sreče. Zato tudi sami organiziramo dobrodelne akcije in pomagamo ljudem, ki so v stiski in si sami ne morejo pomagati. Pogoj moje udeležbe na državnem prvenstvu denimo je, da organizator prispeva 3000 evrov. 2000 evrov razdelimo med mlade, nadarjene slovenske voznike motokrosa; s tem podpiramo ta šport med mladimi. Sami te pomoči nismo bili deležni, zato želimo športno pot olajšati mladim, ki vstopajo v ta svet. Zgodnja leta so najbolj kritična, saj morajo starši sami financirati športno udejstvovanje svojih otrok. Preostalih tisoč evrov podelimo pomoči potrebnim družinam iz okolja, v katerem tekmujemo.«

Ne bi si mogel želeli boljše domovine

  • Sami ste rekli, da brez očetove popolne vere v vas in haloške trme, da uresničiš to, kar si si zadal, enostavno ne bi uspeli.

»Res je; vame je vložil vse, kar je imel – v veri, da se bo poplačalo. Pri tem je veliko tvegal – in na koncu uspel. Če v nekaj res trdno verjameš, potem trdno, neomajno delaš in uspeh ne more izostati. Tudi, če ti v nekem trenutku spodleti, se ne vdaš, ampak vstaneš in greš dalje. To je moje spoznanje in spoznanje moje družine.«

  • Iz teh vaših besed sije velika vera v življenje in velika hvaležnost za vse, kar vam je dano.

»Zavedam se, da brez ljudi, ki me obkrožajo, ne bi uspel. To zelo cenim in za to sem zelo hvaležen.«

  • Haloze niso pokrajina za tiste, ki iščejo lagodno življenje. V Halozah mora človek res pljuniti v roke, če želi kaj premakniti na bolje. Že to, da od vznožja strmine prideš na vrh, terja pogum, kot sami ugotavljate. Žal zgodovinske okoliščine Halozam in Haložanom niso bile nikoli zelo naklonjene. A prav iz Haloz izvira nekaj zelo pomembnih, vplivnih sodobnikov, ki so dosegli svetovno slavo. Ravno v tem trenutku se ogromno ljudi vseh generacij trudi, da bi končno Haloze naredile preboj in se umestile na svetovni zemljevid kot prepoznavno in uspešno območje. Kot pomemben ambasador Haloz že širite njihov sloves v svetu. Se tudi v prihodnje vidite v Halozah?

»Gotovo gre dobro ime Haloz in Slovenije tudi z mano po svetu. In res je; Haložani zmagujemo v svetu. Resnično je čas, da Haloze kočno zmagajo tudi na svojem terenu! Prepričan sem, da je trenutek pravi, da se bodo Haloze s skupnimi močmi prebile v novo, lepšo prihodnost. Kajti kjer je trud, kjer je volja in kjer je želja po skupnem dobrem, tam je tudi moč. V tem procesu sem pripravljen zastaviti tudi svoje ime.«

  • Ste ponosni, da ste Haložan?

»Sem, zelo! Da sem iz čudovite Slovenije, iz zelene Štajerske in iz prekrasnih Haloz. Ne bi si mogel želeti boljše domovine. Vse je z nekim razlogom in v življenju si postavljen točno tja, kjer moraš biti.«

  • Vaše napotilo tistim, ki delajo na tem, da bi Haloze uspele.

»Hvaležnost, vera in trma! Uspeh ne bo prišel takoj, še veliko preizkušenj bo. Vsak proces rabi svoj čas, da se postavi in izpelje. Tako pri meni kot pri vseh, ki so uspeli, nič ni padlo iz neba, za vse se je bilo potrebno vztrajno truditi in ogromno garati. A na koncu, če imaš vero in trdo upanje, uspeh ne bo izostal. Prepričan sem – Haloze se bodo dvignile in zaživele kot uspešna pokrajina in dober dom vsem nam.«

Slavko P. Dobnik

 

Leave a Reply

You are donating to : Greennature Foundation

How much would you like to donate?
$10 $20 $30
Would you like to make regular donations? I would like to make donation(s)
How many times would you like this to recur? (including this payment) *
Name *
Last Name *
Email *
Phone
Address
Additional Note
paypalstripe
Loading...