08
Okt

“V PRVI VRSTI SEM HALOŽANKA!”

KATARINA PUNGRAČIČ, 22. VINSKA KRALJICA SLOVENIJE

 

Za Katarino Pungračič je ta čas izjemno živahen. Kot 22. Vinska kraljica Slovenije je ena najbolj iskanih osebnosti pri nas. Svoje kraljeve dolžnosti daje na prvo mesto. Hkrati odločno stopa proti koncu svojega študija na Univerzi za kmetijstvo in biosistemske vede, smer agrikultura in okolje, kjer ji manjka tako rekoč samo še diploma. Ko le lahko, pomaga še doma. Z njo smo se, kolikor je čas dopuščal, nedavno pogovarjali na trgatvi na domačiji, na Turistični kmetiji in vinogradništvu Pungračič v vzhodnih, vinogradniških Halozah. Razkazala nam je svoj čudoviti haloški raj, v katerem je preživela vso svoje življenje in kjer je edino odločena živeti in ustvarjati tudi vnaprej. Ponovno smo se z njo sestali na Ptuju potem, ko je na trgatvi potomke Stare trte na Ptujskem gradu, kot vsakič, vzorno odigrala svojo protokolarno vlogo slovenske vinske kraljice. V kavarni MuziKafe smo v uro trajajočem sproščenem pogovoru spoznali življenje in sanje lepe, iskrive, bistre in smele mladenke, ki je v zgodnjih najstniških letih čez haloške griče jahala svojo kobilo (brez sedla kot kakšna Amazonka) in ki zase pravi, da rada živi, kjer živi, da rada dela, kar dela – in da so Haloze njena prihodnost.

 

 

 

 

  • Življenje Vinske kraljice Slovenije mora biti zelo naporno. Kako ga zmorete?

»Res je – naporno in zapleteno! A odločena sem izpolniti vse dolžnosti, ki sem jih prevzela z lento slovenske vinske kraljice, pa hkrati v tem času dokončati študij agronomije in pomagati pri razvoju kmetije. Dokler nisem naredila hierarhijo zadolžitev po pomembnosti, je bilo vse skupaj izpeljati tako rekoč nemogoče. Sedaj na prvo mesto postavljam dolžnostiVinske kraljice Slovenije, na drugo študij in na konec delo doma in vse ostalo.«

  • Gotovo imate podporo domačih?

»Veliko! Moja družina je zelo ponosna name in mi ves čas stoji ob strani. Za to sem ji zelo hvaležna. Prav tako sem zelo ponosna in vesela za podporo celotnega domačega okolja.«

 

 

Katarina Pungračič:

»Neizmerno cenim to, kar mi ponuja okolje in mislim, da me je prav to izoblikovalo.«

 

 

 

ČUDOVITI SONČNI VZHODI

 

  • PostatiVinska kraljica Slovenije ni ravno mačji kašelj. Ni dovolj, da ste lepo dekle, morali ste pokazati tudi veliko znanja, kajneda?

»Začne se z javnim natečajem (ki je, mimogrede, ravnokar odprt za 23. Vinsko kraljico Slovenije). Pogoji so denimo starost, vozniški izpit, znanje tujega jezika. Prijaviš se z življenjepisom z osredotočenostjo na vinogradniško – vinarski del in priložiš fotografijo. Če se na osnovi prijave zdiš primerna kandidatka, te povabijo na razgovor. Komisija se običajno zbere v petek pred Martinovim. Deset, dvanajst članov komisije ti postavlja vprašanja na sicer vnaprej določene teme, vendar precej na široko. Moraš imeti torej čim večjo splošno razgledanost. Osnova pa je seveda znanje o vinu. Da poznaš celotno vinorodno Slovenijo zelo podrobno, je gola osnova.«

  • Ko smo vas obiskali na trgatvi, smo vas našli z mamo Martino v kuhinji, ko ste pripravljali kosilo za berače. Oče je kletaril. Se že lotevate tudi dela v kleti?

»Še vedno je oče šef kleti in sama sem vajenka. Rada bi postala kletarka, zato me to znanje zelo zanima. A se moram še veliko naučiti. Seveda pa sem mu v prejšnjih letih veliko pomagala pri kletarjenju. Letos žal ne, saj sem – spričo zadolžitev slovenske vinske kraljice seveda – veliko zdoma. Prav to me najbolj boli; da sem odsotna in da se morajo moji na domačiji pri delu znajti brez mene.«

  • Je katero od vin že vaše avtorsko delo, če se lahko tako izrazimo?

»Ne, žal še ne. Najbližje temu je prav naš Sauvignon 2015, ki sem ga izbrala za kraljičino vino. Tam sem imel doslej zdraven največ svojih prstov. Glavni vinar pa je bil seveda oče.«

  • Veliko ste zdoma. Kaj najbolj pogrešate od tega, kar puščate doma v Halozah?

»Obožujem prostor, v katerem živim, preprosto obožujem tale naš grič, teh nekaj kvadratov naše domačije je moj raj. Najbolj pogrešam sončne vzhode nad vinogradi. Sploh v tem jesenskem času je čudovito, ko sonce vzide nad Sveto Barbaro. Ko se nad pokrajino mehko razlijejo meglice… Edi Hojnik, predsednik Društva vinogradnikov in sadjarjev Haloze, mi je, ko sem bila izbrana za vinsko kraljico, v svojem govoru srčno dejal, da kamorkoli grem, naj se spomnim, da prihajam od tam, kjer nad Halozami vzhaja sonce. Res – prav naša kmetija leži na najbolj vzhodni točki Haloz.«

 

PETI ROD HALOŠKIH VINARJEV

 

  • Izhajate iz stare haloške vinogradniške in vinarske družine. To se nam zdi zelo dragoceno. Verjetno se boste strinjali z nami, da je mogoče prav na starih kmečkih družinskih posestvih graditi prihodnost Haloz. Kakšna je zgodba vaše družine?

»Haloze imajo nekoliko skrito, manj prijetno preteklost, saj so bile skozi zgodovino ekonomsko zapostavljene. Obdelovalci vinogradov niso bili njihovi lastniki. Ko so imeli možnost postati tudi posestniki, so bili tako zelo obubožani, da zemlje niso imeli s čim kupiti. Tudi moj prapradedek Jožef je bil viničar v Halozah, ki pa je vendarle zmogel dovolj ekonomske stabilnosti, da si je lahko v tistem času reform kupil kmetijo in začel delati na svojem- takrat z dvema polovnjakoma vina, kar pomeni, da je premogel približno 2000 litrov vina. V tistih časih je veljal za enega večjih vinarjev. Pri hiši je bila vedno živina, njiva in vrt za samooskrbo, tako kot je še danes. Kmetijo bi moral prevzeti pradedek Anton, a mu to ni bilo usojeno. V času 2. svetovne vojne so se pod hribom, kjer je naša domačija, utaborili Nemci in imeli tam svoj vojni štab. Da bi zaščitil družino, se je žrtvoval in šel v vojno, iz katere se ni nikoli vrnil. Takrat je moja prababica Marija, da je lahko družina prestala težke čase,šla s trebuhom za kruh v Maribor in svojega sina, mojega pradedka Antona, dala v varstvo k družini na sosednji grič. Ko je bil dovolj star, se je sam odločil, da se bo vrnil na domačijo in prevzel gospodarjenje. Njegova odločitev je bila ključna –  če ne bi vajeti kmetije vzel v svoje roke, je veliko vprašanje, če bi se rodila in zrasla v Drenovcu. Po letih dela je kmetijo prevzel oče Robert, ki ji je pridal še turistično dejavnost in jo razvil do točke, na kateri smo danes.«

  • In bil je zelo uspešen. Kmetija Pungračič je pravzaprav za Haloze vzorčna; prav takšnih bi si v Deželi tisočerih gričev želeli še veliko. Imate lastne vinograde in lastno, sodobno vinsko klet. Zakaj ste se kot vinogradniška in vinarska družina odločili za turizem in kje vidite priložnosti in potenciale turizma v Halozah?

»Smo točno na meji med Slovenijo in Hrvaško. V skupni državi je bila prav naša kmetija zbirna točka za ljudi iz obeh strani. Ko nas je ločila državna meja, se je to v veliki meri spremenilo, pa kljub temu smo uspeli turistični del naše dejavnosti ohraniti. Verjamemo v razvoj haloškega turizma na vinogradniških kmetijah. Poglejmo samo vinske ceste preko naše severne meje, kako obiskane so in kako dobro se od turizma živijo naši sosedje. Vedeti pa moramo, da turizem zahteva drugačnega človeka; potrpežljivega, saj turizem ni panoga, ki bi zrasla čez noč, kot denimo tovarna, ki jo postaviš in začneš izdelovati ter prodajati izdelke. Turizem je nekaj, kar razvijaš daljše obdobje. Ko bomo ljudje iz Haloz to zakonitost upoštevali, bodo Haloze ena najbolj cvetočih turističnih destinacij. Haloze se bodo morale tudi tesno povezati. Če pride nek turist samo na našo kmetijo – saj mu imamo kaj za pokazati in ponuditi (in če bo šlo po mojih načrtih, mu bomo imeli vedno več) – pa vendar nas mora biti veliko takih, da bodo Haloze res polno zaživele.«

  • Tu moramo reči, da prav vi s svojim nastopom in krono Vinske kraljice Slovenije povezujete ljudi iz Haloz v skupni ponos.

»Zelo se poistovetim s tem, da sem Haložanka, da sem iz te čudovite Dežele tisočerih gričev – in to povem povsod, kamor pridem. Rečem sicer, da sem Štajerka, a v prvi vrsti sem Haložanka! Zelo sem hvaležna svojim ljudem iz Haloz in okolice za podporo, ki so mi jo dali, ko sem se potegovala za kronoVinske kraljice Slovenije. To, da so ljudje iz mojega domačega okolja tako enotno in predano stopili skupaj zame, me je resnično ganilo. Neverjetna podpora, neverjetno veselje, neverjeten ponos!«

 

 

 

JEŽA S KRALJICO

Na naše vprašanje, ali bi bile Haloze idealne tudi za konjeništvo, je Katarina Pungračič, ljubiteljica konj in konjeniškega športa, odgovorila, da zagotovo. Manjka nam le oris konjeniških poti z postojankami. Ker bo ekipa projekta ‘Haloze. Dežela tisočerih gričev.’, za katerega snubimo tudi našo sogovornico, v tem jesenskem času v navigacijski sistem vnašali kolesarske smeri s kolesarskimi zanesenjaki iz Ptuja in Haloz, smo jo povprašali, ali bi lahko z njeno pomočjo tudi jahalne smeri – s konjskega hrbta? Takoj je sprejela izziv: »Velja, z velikim veseljem! Moj sanjski dopust, ki ga nameravam uresničiti naslednje leto rano spomladi ali pozno jeseni, je odjahati iz Haloz do reke Mure in nazaj!« Na vprašanje, ali jo lahko spremlja ekipa Haloškega studenca in poroča s poti, pa je dejala. »Vsekakor, v čast mi bo!«

 

 

 

SAUVIGNONI KOT CVETOČI TRAVNIKI

 

  • Že na trgatvi pred nekaj dnevi ste nam povedali, da je oče Robert vaš največji vzornik. Kako se ujameta pri razvoju kmetije?

»Res je, v očetu vidim svetel vzor. Ogromno se še moram naučiti in oče je odličen učitelj. Tudi to, da moraš biti odprt in se učiti od kogarkoli, ki ga srečaš, vsak dan in v vsakem trenutku, me je naučil moj oče. Pa da spoštuješ ljudi in da znaš ceniti to, kar imaš. Da si torej na trdnih tleh. Če sem osvojila te njegove lekcije, bom znala izpeljati tudi vse drugo.«

  • Ko smo zasnovali projekt Kulinarične Haloze, so se vse ideje združile prav v vaši kmetiji; ki je vinogradniška in vinarska, ki prideluje zdrave sestavine, ki goji tradicionalno kulinariko in ki je usmerjena v turizem skozi zgodbo tradicionalnega okolja. Kako vidite vi sami ta projekt?

»Kulinarične Haloze so res široko, a zelo dobro zastavljene. Ker so organizirane in ker nosijo skupno zgodbo, je velika verjetnost, da bodo ljudje posegli po njih. Ko bodo spoznali gostince in ostale ponudnike, se bo sprožila verižna reakcija in se bo vse skupaj začelo obračati hitreje kot doslej. Tudi sama Vinarska zadruga Haloze lepo raste in se širi, pa vendar – kar je bilo v prvi točki najpomembneje, je bilo to, da smo se vsi haloški vinogradniki srečali in se osebno spoznali. Saj smo tudi prej vedeli eden za drugega, a smo si skozi proces nastajanja in delovanje haloške vinarske zadruge vsaj enkrat na mesec segli v roko. Tako smo zaživeli skupaj in delamo za isti cilj. Mislim, da so Kulinarične Haloze to naredile na področju gostinstva, zelo dobro pa je, da v ta krog vključujejo tudi druge pridelovalce. Prepričana sem, da bo projekt, če stopimo skupaj z istim ciljem pred sabo, zrasel do visoke točke.«

  • Nekako velja, da v vaših krajih med sv. Barbaro na hrvaški in sv. Ano na slovenski strani rase najboljša vinska trta z najboljšim grozdjem za najboljša vina. Nekje na sredini je prav vaša vinogradniška kmetija. Za haloške razmere velika, kajneda?

»Okoli osem hektarjev vinogradov je v naši lasti. Skupaj z vinogradi, ki jih najemamo pri Skladu kmetijskih zemljišč, obdelujemo štirinajst hektarjev vinogradov. V Halozah je ogromno zemlje, ki je primerna za kmetijsko dejavnost. Vendar je v lasti Sklada kmetijskih zemljišč RS. Kadarkoli kmet dela na najeti zemlji, se mu nekatera vlaganja vanjo zdijo tvegana, saj se lahko to zemljo, ki  ni njegova, tudi zelo hitro izgubi. Zaradi tega je pri vinogradih, ki so napravljeni za dvajset in več let obdelovanja, potrebno več premisleka, preden se odločiš za vlaganja. Zatorej bi bilo dobro, da bi vsak kmet delal resnično na lastni zemlji, saj je to za vlaganja največje zagotovilo. Kratkomalo – ne moreš biti kmet brez zemlje. Morali bi torej najti način, kako bi lahko tisti, ki obdelujejo zemjo, do nje tudi prišli na nek vzdržen in pravičen način.«

  • Katerim vinskim sortam dajete prednost?

»V našem vinogradu je zasajen skoraj celoten haloški sortiment. Največ je renskega rizlinga in šipona, sledi mu sauvignon, laški rizling, rizvanec, rumeni muškat, muškat otonel, imamo še nekaj traminca, sivega in belega pinota.«

  • Skozi festival Salon Sauvignon, ki ga prirejamo v ptujskem Dominikanskem samostanu, so bile prav Haloze v medijih prepoznane kot sauvignonska regija. Ali bi kolegom novinarjem pritrdili?

»Zagotovo. Velja, da Haloze sodijo med pet odstotkov najboljših vinogradniških leg na svetu in da imamo prav v Halozah najboljše ekološke pogoje za pridelovalo vina – in prav Haloze so idealne za pridelavo sauvignona. Povečini so lapornate sestave z nekaj peščene ilovice na vrhu. Prav zemlja največ doprinese k temu, kakšno je vino. Tipične haloške lege so zelo strme  in prispevajo k temu, da svetloba na poseben način obsije grozdje, s čimer grozdje dozoreva na drugačen način. Poseben čar in dodatno noto pa dodajo nežni jesenski vetriči, ki sušijo grozdje in ga hladijo, da kljub vročini cvetico vina ne ukrade pripeka. V sauvignonih, predvsem modernih, najdemo ostre, zeliščne note. Haloški so povsem drugačni; rečem jim romantični sauvignoni, saj v njih najdeš nežne vonje po rožniku in izrazito sadnost. Podnebne spremembe sicer narekujejo pridelavo laških rizlingov tudi v Halozah, kar je dobro, saj je to sorta, ki ima ogromen potencial.«

  • A kljub temu se prav v Halozah vinogradi opuščajo?

»Pogled na opuščen vinograde me najbolj žalosti. V vinogradništvu in na splošno v kmetijstvu je toliko priložnosti, ki jih enostavno moramo razviti – pravzaprav v celotni Sloveniji, saj smo prav kmetje tisti, ki ohranjamo obdelano celotno podeželje. Prav škoda, da se mladi ne odločajo v večji meri za čudovito poslanstvo kmetovalca.«

 

VINSKA EVROPA V MALEM

 

  • Slovenija ima čudovita vina, a vendar v svetu še vedno ni prepoznavna vinska destinacija. Veliko k prepoznavnosti sicer prispevateVinske kraljice Slovenije. A očitno je potrebno še veliko drugega. Kaj manjka?

»Slovenija je majhna. A kljub svoji majhnosti lahko veliko ponudi na vseh področjih. A žal nismo marketinško izpostavili vinorodnih pokrajin, ampak samo Bled, Piran in Ljubljano. Tujci se gnetejo samo v teh krajih in zanje ostala Slovenija sploh ne obstaja. Različna vinarska združenja sicer delajo na prepoznavnosti destinacije. A na koncu tekmujejo v zasledovanju istega cilja – kar je popoln nesmisel. Torej bi se morali usesti dol, se dogovoriti in skupaj delati za isto stvar. V kakšni organizacijski obliki, pa je samo stvar trezne odločitve.«

  • Kaj je tista posebnost Slovenije kot vinske destinacije, v čemer se razlikuje pred drugimi?

»Raznolikost je v Sloveniji tipika. Imamo toliko različnih vinskih sort in tipov vina, da bi vinskemu turistu ne zadoščal en sam teden, da bi jih vsaj približno doživel. Od Bricev do Kraševcev in Istranov, pa celotna Dolenjska in Bela Krajina z izjemnimi vinarji in izjemnimi vini. Vsak majhen vinorodni okoliš ima neke posebnosti, skozi katere se lahko predstavi na svoj povsem poseben način. Povsod je ogromno neizkoriščenega potenciala. Pa še sploh nismo prišli do Štajerske, ki je nek svoj poseben svet, saj Štajerci dejansko živimo s samim vinom. Imamo Staro trto v Mariboru, najstarejšo vinsko trto na svetu, Zlato trto na Ptuju, najstarejše sredjeevropsko arhivsko vino in smo stičišče vinskih svetov Evrope, vinska Evropa v malem. A oblikovati moramo vinsko in kulinarično ponudbo na visoki ravni in jo ponuditi trgu. Tukaj se skriva nešteto delovnih mest. V tujini se zelo uspešno tržijo vinske ture – ni razloga, da jih pri nas ne bi.«

 

ČUDOVITO OTROŠTVO

  • Vedno je čudovito zaiti v vaš Drenovec, med te valovite vinske griče. Kako je bilo rasti kot otrok v tako slikovitem, spokojnem, nekoliko odročnem okolju?

»Nikoli nisem bila otrok, ki bi hrepenel po mestnem življenju, ki bi brskal po internetu in klikal po mobilniku, pa čeprav sem iz generacije, v kateri je svetovni splet postajal široko dostopen. Od malega sem devetdeset odstotkov časa preživela na prostem, v naravi. Vedno sem bila vsa potolčena – a to me ni niti najmanj motilo. Bila sem svobodna, to je štelo! Od nekdaj gojim veliko ljubezen do živali, še posebej do konj. Žal sem se morala svoji ljubi kobili Desiree spričo obveznosti, ki jih imam kot Vinska kraljica Slovenije, odpovedati. Zanjo mi je enostavno zmanjkalo časa, konji pa potrebujejo veliko pozornosti in skrbi. Zelo pa sem srečna, ker jo ima sedaj v lasti najstnica, ki zelo lepo skrbi zanjo. Desiree je najsrečnejša kobila na svetu; v svojem življenju je imela tri predana dekleta, ki so ji dala srce in dušo. Tudi sama sem jo namreč dobila od dekleta, ko je bila Desiree stara pet let– in pri meni je ostala osem let. Vem, da bo imela tudi naprej lepo življenje.«

  • Kakšne igre ste se kot majhen otrok igrali med temi lepimi griči?

»Precej sem bila sama. Sicer sem imela sosede vrstnike, a se nismo prav veliko družili. Imela sem psa, oče pa me je še ‘oborožil’ z lokom iz svojega otroštva – s tem mi je dal najlepše darilo. S tistim lokom in puščico sem se cele dneve potikala po gozdovih in ‘lovila otroške sanje’. Pri štirinajstih sem si prihranila denar in si kupila svojo prvo kobilo Fliko; ni bila ravno najlepša in najbolje najahana, bila je majhna, kot kakšen poni – a bila je moja. Z njo sem prejahala vse hribe Drenovca in bližnje okolice – brez sedla in brez uzde. Na tem našem domačem hribu poznam vsak potoček, vsako drevo, vsak grm, vsako hišo in uto. Včasih z očetom sediva za mizo in se pogovarjava; pa mu rečem; to je tam in tam – pa me gleda in se čudi, češ da tam še ni bil. Torej bolje poznam te naše kraje kot on sam. Babica in dedek sta mi sicer rekla, da je tudi oče imel željo po konju, a je ni nikoli uresničil. Torej jo uresničuje skozi mene. Ko sem prodala Desiree, sem dobila psičko Ajšo in se z njo podajam, ko le utegnem, na sprehode. Sedaj me sosedje začudeni sprašujejo, češ: ‘Kako pa to, da sedaj naenkrat hodiš peš?’«

  • Kako je potekalo vaše šolanje?

»Obiskovala sem Osnovno šolo Cirkulane –Zavrč. Ni daleč, le kakšne štiri kilometre v dolini. S starejšo sestro Tamaro sva pešačile kakšnih 500 metrov med vinskimi griči in po gozdu v dolino in popoldan ponovno navkreber nazaj domov, kjer naju je pobral in odložil šolski avtobus. Dve leti sem živela in študirala v Mariboru, pred tem obiskovala študijsko gimnazijo v Mariboru. Tako da sva bile s starejšo sestro Tamaro obe v dijaškem domu. Lani sem se vrnila domov. «

  • Prizori, ki nam jih rišete skozi svojo pripoved, so čudoviti. Torej je bilo lepo odraščati v Halozah?

»Res je, moje otroštvo je bilo čudovito! Dosti bolj svobodno, kot je morda svobodno otroštvo mestnih otrok. Raznih baletnih, nogometnih in plezalnih treningov ni bilo, je pa bilo marsikaj drugega, kar me je še posebej izoblikovalo. Najbolj pa mariborska škofijska gimnazija, ki me je usmerjala v mojih najstniških letih. Dala mi je veliko več kot le golo, faktično znanje. Dala mi je vrednote, ki me vodijo skozi življenje.«

  • Kje se vidite v prihodnosti? Na domačiji?

»Res je, ostajam tu, kjer sem. S tega našega brega ne grem, pa naj se zgodi, kar se hoče! Želela bi razvijati kmetijo, najprej v vinogradniškem smislu, potem pa še dosti bolj v turističnem s poudarkom na pristnosti, domačnosti, gostoljubju in odprtosti, ki jih premoremo ljudje v Halozah. Veliko imam idej, vendar jih ne želim razglašati, da se ne bi njihova energija porazgubila in oslabila. Naj ostanejo v meni in tu počasi rastejo. A velja –rada bi delala za razvoj mojih Haloz. Čutim, da me bo to spremljalo vso moje življenje.«

 

fotografije: osebni arhiv družine PUNGRAČIČ, MEDIASPEED, Ars POETOVIENSIS.

 

Leave a Reply

You are donating to : Greennature Foundation

How much would you like to donate?
$10 $20 $30
Would you like to make regular donations? I would like to make donation(s)
How many times would you like this to recur? (including this payment) *
Name *
Last Name *
Email *
Phone
Address
Additional Note
paypalstripe
Loading...